Kavkaz

(Donguz-orun)

Nekaj podatkov o Kavkazu

Za geografsko ločnico med Evropo in Azijo navadno privzamejo razvodje, ki ga tvori glavna kavkaška veriga. Po tem grebenu poteka danes tudi meja med Rusko republiko ter Gruzijo in Azerbajdžanom. Elbrus, najvišji vrh Kavkaza, leži le malo severno od te razvodnice in je tako s svojimi 5642 metri tudi najvišji vrh Evrope.

Kavkaz je narodnostno zelo raznolik. Približno sedem miljonov ljudi govori enega od štiridesetih kavkaških jezikov. Večina teh jezikov je neknjižnih in šteje le nekaj tisoč govorcev. Zapisani kavkaški jeziki pa, vsi razen gruzijskega, uporabljajo cirilski črkopis. Precejšen del kavkaškega prebivalstva je tudi indo - evropskega izvora. Sem sodijo poleg Armencev in Osetijcev tudi ruski in ukrajinski priseljenci, ki v severnem delu Kavkaza sestavljajo tudi do osemdeset odstotkov prebivalstva. Azerbajdžanci, Balkarci, Karačaji itd. pa sodijo med turške narode.

Raznolika je tudi verska pripadnost prebivalcev Kavkaza. Armenija in Gruzija imata že od četrtega stoletja svoji lastni pravoslavni cerkvi, severni del Kavkaza pa obvladuje predvsem ruska pravoslavna cerkev. Azerbajdžanci in precej gorskih ljudstev (npr. Balkarci, Kabardinci, Karačaji itd.) pa so muslimani.

Severni del Kavkaza je ruska provinca vse od leta 1785 in je danes še vedno del Ruske federacije. S spremembo političnega sistema so vse prejšnje avtonomne pokrajine preoblikovali v republike. Na severnem delu Kavkaza so tako poleg Krasnodarske in Stavropolske pokrajine še Adigejska, Karačajsko - Čerkeška, Kabardinsko - Balkarska, Severna Osetijska, Inguška, Čečenska in Dagestanska republika. Čečenija je sicer razglasila neodvisnost, vendar pa je nihče še ni priznal. Čeprav si najbrž niso nikoli želeli preveč resno pretrgati stikov z Rusijo, je strateški in gospodarski pomen Čečenije konec leta 1994 pripravil Rusijo do vojaškega posega v tej državi. Po socialistični vojaški doktrini so pričakovali hitro zmago, pa se ta kljub velikim žrtvam, vse bolj odmika.

V drugi svetovni vojni so prišli Nemci vse do severnega Kavkaza. Posledica tega je bila, da so štiri kavkaške narode: Balkarce, Karačaje, Čečene in Inguše, po 'osvoboditvi' obtožili sodelovanja z okupatorjem in jih zato izselili v Sibirijo in Kazahstan. Šele proti koncu petdesetih letih so se preživeli lahko začeli vračati na svoje domove.

Kabardinsko - Balkarska republika ima pribl. 800 000 prebivalcev, od tega le 360 000 Kabardincev in 70 000 Balkarcev. Kabardinci so znani rejci konj in so bili prvi kavkaški narod, ki se je združil z Rusijo (leta 1557 pred turško nevarnostjo). Turško-Tatarski narod Balkarcev pa živi predvsem v goratem delu Baksanske doline, kjer se po povratku iz izgnanstva preživljajo pretežno z živinorejo. Po razpadu sovjetskega imperija val nasilja Balkarsko - Kabardinske republike ni zajel. Življenje je tam sicer precej revno, a mirno in urejeno. Avtobusi in vlaki vozijo redno, v trgovinah je mogoče vedno dobiti osnovno hrano, turistične naprave obratujejo in o nikakršni mafiji ni ne duha ne sluha. Domačini pasejo živino in se redno priporočajo Alahu v na novo zgrajenih mošejah.

Vzhodno od Elbrusa poteka vzdolž glavnega kavkaškega grebena Baksanska dolina. To je prijetna gorska dolina, ki pa so ji v srednjem delu rudniki volframa in molibdena (za potrebe ruske vesoljske industrije) nadeli socialistični videz. Tu je tudi inštitut za preučevanje nevtrinov, s podzemskimi rovi za meritev kozmičnih žarkov in zanemarjenimi stanovanjskimi bloki za uslužbence. Stranske doline proti jugu zapirajo ledeniki in okoli 4000 metrov visoke gore. Na koncu Baksanske doline pa lahko v okolici Elbrusa opazujemo nekaj poskusov razvoja turizma. Zgradili so par hotelov, gondolsko žičnico na pobočju Elbrusa in nekaj sedežnic v okolici. Pozimi se tukaj predajajo premožnejši ruski turisti radostim smučanaja po nesteptanih smučiščih, poleti pa se skupine delavskih združenj spehajajo po travnikih in ledenikih. Nekdaj je bilo mogoče preživeti dopust tudi v enem od 'alpinističnih taborov', ki so svojim gostom nudili aktivne počitnice na skoraj vojaški način. Ti 'alplagerji' so se v zadnjem času spremenili v nekakšne planinske koče, kjer lahko prespe tudi slučajno mimoidoči tujci. Danes, ko ruske vize ni več težko dobiti in je mogoče svobodno potovati po državi, je tudi na Kavkazu že mogoče srečati tujce, ki ne potujejo na vnaprej organiziran način. Domačini pa si, vsaj tako je videti, še vedno želijo potovati le v večjih skupinah, ki jih ponavadi organizirajo sindikalna ali športna društva.

Turno smučanje je na Kavkazu še precej neznano, čeprav so možnosti zares velike. Najprimernejši čas je marec ali april, ko mraz malo popusti, snega pa je še dovolj. Večina ledeniških razpok je tedaj zasutih, sneg pa je mehak in suh. Nekaj turnosmučarskih možnosti nam nudi okolica Elbrusa, sam vrh pa je pozimi precej poledenel in težko dostopen. Zelo lepe ture pa je mogoče narediti v okolici glavnega kavkaškega grebena. Iz dolin Adyr-su in Adyl-su se lahko povzpnemo na kakšnega od lepih prelazov in v globokem snegu smučamo preko zasneženih ledenikov. Škoda le, da zaradi političnih problemov v Gruziji trenutno ni mogoče iti prav daleč na južno stran glavnega kavkaškega grebena.

Z ekonomsko krizo v Rusiji, ko je za trdno valuto postalo vse zelo poceni, so pred nekaj leti tujci pričeli tudi s helikopterskim smučanjem. Vojaški ali Aeroflotov helikopter jih je odpeljal na vrh pobočja in nato so za vodičem smučali navzdol do kraja, kjer jih je ponovno čakal helikopter. Vendar pa je z naraščanjem ekološke zavesti v Evropi in predvsem cen v Rusiji, takega, moralno vprašljivega, početja danes tudi na Kavkazu vse manj.

Literatura



Domov

© Copyright France Sevsek(960610)